E-pošta in zasebnost na delovnem mestu

Datum: 01.06.2012

Avtor: Mojca Havliček

Kraj objave: Računalniške novice

Zasebnost in varovanje zasebnosti sta stalna problema sodobne družbe, saj hiter razvoj tehnologije omogoča vedno večji nadzor nad posameznikom oz. delavcem na delovnem mestu in hkrati ponuja vedno večji izbor metod nadzorovanja.

Pri vprašanju zasebnosti na delovnem mestu prihaja do kolizije dveh pravic, in sicer lastninske pravice na strani delodajalca in pravice do zasebnosti na strani delavca. Delavcu so v uporabo dana sredstva in informacije delodajalca, v zameno pa delavec nudi svoje znanje in osebne podatke, ki so potrebni za izvajanje delovnega procesa. Tako delodajalec razpolaga z osebnimi podatki delavca, delavec pa razpolaga s poslovnimi skrivnostmi delodajalca.

Hiter razvoj tehnologije je omogočil številne nove načine dela in komunikacije ter tako tudi številne možnosti nadzora, ki lahko pripeljejo do konflikta med delavci, delodajalcem in tretjimi osebami. Največ vprašanj, ki zadevajo korporativne interese in pravice posameznika do zasebnosti, pa se poraja v zvezi z elektronsko pošto. Oprema in službeni elektronski naslov sta namreč last delodajalca, zaposleni pa ima zgolj pravico do uporabe, zato lahko delodajalec omejuje dostop do službene elektronske pošte. Zelo problematično je vprašanje delodajalčevega posega v zasebnost delavca pri dostopu do službene elektronske pošte, saj je včasih težko ločiti zasebna sporočila od službenih. Dodatno težavo predstavljajo tudi dohodna sporočila tretjih oseb, ki so lahko službene ali zasebne narave, saj se z nadzorom komunikacij delavca nadzoruje tudi komunikacija njegovih zunanjih partnerjev.

ZASEBNOST ZAGOTAVLJA ŽE USTAVA
Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic posamezniku zagotavlja že Ustava RS v 35. členu. V 37. členu ta posamezniku zagotavlja tudi tajnost pisem in drugih občil, kamor prištevamo tudi elektronsko pošto. V Sloveniji je komunikacijska zasebnost še nekoliko bolj zaščitena kot na splošno v Evropi, saj že omenjeni 37. člen določa, da »samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.«. To pomeni, da delodajalec brez dovoljenja pošiljatelja in prejemnika ne sme prebirati elektronskih sporočil.

Komunikacijska zasebnost ščiti vse vrste komunikacij, ne samo vsebine, ampak tudi podatke, povezane s komunikacijo. Gre za tako imenovano dvojno varstvo podatkov oz. za podatke o vseh okoliščinah, ki so vezane na komunikacijo (prometni podatki).

DOPUSTNOST NADZORA
Delovno pravna zakonodaja narekuje delavcu, da opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tako so delodajalci upravičeni do nadzora nad delavci, vendar morajo biti delavci vnaprej seznanjeni s pravili. Nadzor je torej popolnoma legalna in legitimna pravica delodajalca.

Zaposleni morajo biti vnaprej seznanjeni s pravili delodajalca glede uporabe telefona, elektronske pošte in interneta ter s tem, kdaj in v kakšnih primerih lahko nadzira komunikacijo zaposlenih. Delodajalec si kljub vsemu ne more privoščiti pretiranega omejevanja pravice do zasebnosti in pravice do komunikacije z zunanjim svetom. Velja tudi, da se mora zaposleni z nadzorom strinjati oz. mora biti nadzor objektivno opravičljiv in sorazmeren. Ker je zaposleni v podrejenem položaju nasproti delodajalcu, mora biti strinjanje prostovoljno in brez prisile. Potrebno je poudariti, da je delodajalec tako dobil le pravico do nadzora nad elektronsko pošto, ki si jo izmenjujejo zaposleni znotraj podjetja, ne pa tudi nad elektronsko pošto, ki jo kdo tretji pošilja v podjetje.

Delodajalci lahko uporabo elektronske pošte in interneta omejujejo le na način, da npr. omogočijo zaposlenim dostop samo do tistih spletnih strani, ki jih potrebujejo za svoje delo, oz. blokirajo dostop do določenih spletnih strani, blokirajo določeno e-pošto na strežniku za elektronsko pošto ipd. Delodajalec torej ne sme za nazaj ugotavljati, katere spletne strani je zaposleni obiskoval, komu je pošiljal elektronsko pošto in kdo jo je poslal njemu.

Delodajalec si lahko legalno pomaga tudi z nastavitvami poštnega strežnika, da naj ne sprejema oz. posreduje pošte, če sporočilo ustreza določenim pogojem. Ravno tako lahko omeji velikost posamezne priponke, za projekte v katerih se dela z velikimi datotekami pa se vzpostavi strežnik FTP, preko katerega si zaposleni s strankami izmenjujejo potrebno gradivo. Tudi o takih ukrepih morajo biti zaposleni vnaprej obveščeni.

RAZUMNA MERA ZASEBNOSTI
Na delovnem mestu se srečata dva interesa, ki lahko hitro prerasteta v spor. Na eni strani je pravica zaposlenih do zasebnosti na delovnem mestu, na drugi strani je (upravičen) interes delodajalca po racionalni rabi službenih sredstev in delovnega časa. Zato je pomembno vprašanje sorazmernosti, torej kolikšen obseg nadzora je še sprejemljiv in opravičljiv.

Dejstvo je, da delodajalec ne more postaviti enostranskih pravil, ki bi mu omogočala popoln nadzor nad zaposlenimi, ampak le takšna, ki ustrezajo načelu ustavne sorazmernosti. Jasno je, da tudi pravica do zasebnosti ni absolutna in tudi ta ne more prevladati nad lastninsko pravico delodajalca. To pomeni, da je mogoče posegati v zasebnost zaposlenih samo toliko, kolikor je potrebno, da se zadosti pravici delodajalca oz. njegovi pravici do lastnine.

 

Mojca Havliček

Svetovalka v podjetju Eudace d. o. o.

 

Viri:

  1. Ustava Republike Slovenije
  2. Odločbe in mnenja informacijske pooblaščenke – varstvo osebnih podatkov
  3. Kovačič Matej; Komunikacijska zasebnost na delovnem mestu; 22.09.2010
  4. Zupančič Matic; Zasebnost na delovnem mestu; julij 2006
  5. Šprah Franc; Kje so meje zasebnosti na delovnem mestu; Zbornik 6. študentske konference Fakultete za management Koper, 18.–20. november 2009

 

E-pošta in zasebnost na delovnem mestu.pdf