Povečanje dobičkonosnosti podjetja skozi model pogodbenega zagotavljanja prihrankov energije – pogled vodstva

Datum: 18.05.2012

Avtor: Igor Pirc

Kraj objave: E4E novice - spletni časopis

Energetska učinkovitost je v očeh višjega managementa pogosto zanemarjen vzvod povečevanja dobičkonosnosti podjetja. Jasno je, da so naložbe v povečanje produktivnosti bližje podjetniškemu načinu razmišljanju, ki je gonilo razvoja. Seveda pa so za investiranje potrebna sredstva, ta pa si lahko podjetje zagotovi tudi skozi racionalnejšo porabo virov.

Energetska učinkovitost je v očeh višjega managementa pogosto zanemarjen vzvod povečevanja dobičkonosnosti podjetja. Jasno je, da so naložbe v povečanje produktivnosti bližje podjetniškemu načinu razmišljanju, ki je gonilo razvoja. Seveda pa so za investiranje potrebna sredstva, ta pa si lahko podjetje zagotovi tudi skozi racionalnejšo porabo virov.

Pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije s strani t.i. ESCO (energy service company) podjetja je lahko primeren način izboljšanja konkurenčnosti, saj podjetje brez lastnega vložka v energetsko sanacijo doseže zmanjšanje stroškov energije. Tako privarčevana sredstva lahko podjetje nameni razvoju osnovne dejavnosti.

Celotno logiko je moč lepo predstaviti na primeru, podprtemu s konkretnimi številkami. Če želi vodstvo podjetja zmanjševati operativne stroške povezane z izdatki za energijo, mora najprej ugotoviti, kakšen je razumen prihranek, ki ga lahko doseže ter kolikšni izdatki so za to potrebni:

Primer 1:

Za primer vzemimo, da je prihranek, ki ga lahko dosežemo z ukrepi energetske sanacije, ki jo izvede ESCO podjetje, ocenjen na vrednost 700.000,00 EUR letno. Investicija, ki je potrebna za dosego takega prihranka znaša 1.500.000,00 EUR, porazdeljenih na 5 let, kar znaša 300.000,00 EUR letno. Letni prihranek iz naslova energetske učinkovitosti tako znaša 400.000,00 EUR letno oz. 2.000.000,00 EUR v toku 5 let, kolikor znaša predpostavljena življenjska doba projekta. Znesek 2.000.000,00 EUR je v višini 1.500.000,00 EUR namenjen poplačilu stroškov financiranja, ki ga zagotovi ESCO podjetje, presežek v višini 500.000,00 EUR pa je po dogovorjenem ključu predmet delitve med podjetjem (npr. 250.000,00 EUR), ki nosi nižji strošek energije, ter ESCO podjetjem (npr. 250.000,00 EUR), kot nagrada za uspešno opravljeno delo.

Primer 2:

Kot nasprotni primer vzemimo situacijo, ko bi podjetje želelo enako izboljšanje poslovnega rezultata doseči skozi povečan obseg prodaje. Za izhodišče vzemimo, da želi podjetje v roku 5 let dobiček povečati za 250.000,00 EUR ter predpostavimo, da je marža podjetja 20%, ter da podjetje (npr. prodajalec čevljev) proda posamezen izdelek za povprečno ceno 40,00 EUR. Iz takšnih predpostavk izhaja, da bi moralo podjetje prodati 31.250 izdelkov več, oz. ustvariti dodatnih 1.250.000,00 EUR prometa, da bi doseglo enak učinek kot z ukrepi energetske sanacije[1].

Ko soočimo zgornja primera se samo po sebi pojavi vprašanje: kakšen bi moral biti vložek podjetja v opremo, pakiranje, distribucijo, oglaševanje, prodajo, zaposlene ipd., da bi podjetje prodalo dodatnih 31.250,00 izdelkov več. Velika verjetnost je, da je znesek večji od 0,00 EUR, kolikor znaša v primeru sodelovanja podjetja z ESCO podjetjem, ki zagotovi financiranje in izvede potrebne ukrepe za energetsko sanacijo.

Koristi, ki jih tak način financiranja projektov prinese pa niso le v tem, da podjetje ne vlaga lastnih sredstev v energetsko sanacijo, ključno je, da sredstva, ki jih v tem trenutku troši za energijo nameni razvoju svoje osnovne dejavnosti in si s tem zagotovi prednost pred konkurenti.

Dejstvo je, da zgornji primer temelji na predpostavkah, ki so namišljene in so namenjene zgolj ponazoritvi. V realnosti je zato nujno, da pred izvedbo projekta energetske sanacije po modelu pogodbeništva temeljito preučimo stanje ter razmislimo o naslednjih vsebinah:

  • Pogodbeništvo je dolgoročno razmerje, zato je pomembno, da sodelujem le s kredibilnim ESCO podjetjem, ki izkazuje sposobnost dolgoročnega preživetja, ter je v zdravi finančni kondiciji;
  • Ključna je kvalitetna priprava energetskih podatkov, saj lahko podjetje le prek dobrega poznavanja energetskega stanja goji enakovreden odnos z ESCO podjetjem, ki je po pravilu strokovno bolj usposobljeno za področje energetike;
  • Realno je potreba oceniti prihranke ter jih primerjati s prihranki, ki bi jih dosegli v primeru lastne investicije;
  • Ali obstaja zaveza vodstva, da podpre projekt energetske sanacije po modelu pogodbeništva – če takšne zaveze ni, je verjetnost uspeha projekta znatno zmanjšana.

 

 

Igor Pirc, univ. dipl. prav, EMBA

Svetovalec v podjetju Eudace d.o.o.

 

[1] Povzeto po: Shireley J. Hansen, Ph.D.: Performance Contracting – Expandig Horizons, Second Edition, 2006